Dezinstitucionalizacija je bila uspešna v številnih državah, najprej že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so institucije zaprli in vzpostavili skupnostne službe v Italiji. Da mit o neuspešnih procesih dezinstitucionalizacije ne drži, dokazujejo tudi številni primeri, opisani v Evropskih smernicah za prehod iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe. V nadaljevanju povzemamo le nekatere od njih.

Primerov dobre prakse ne poznamo le v zahodni Evropi, ampak tudi v revnejših državah, kot je Moldavija, kjer so zaprli tri institucije in otroke iz njih uspešno preselili v skupnost. V enem od moldavskih okrožij so lokalne oblasti razvile načrte za celovito dezinstitucionalizacijo služb za otroke s končnim ciljem, da tri institucije zaprejo. Proces je potekal v treh fazah. V prvi so se odločili, da ob zmanjševanju števila otrok v institucijah ne bodo zmanjševali sredstev za institucionalno oskrbo. V drugi so finančna sredstva decentralizirali, čeprav so bile institucije še vedno odprte, pri čemer so upoštevali pogoj, da lokalna oblast ne bo zmanjševala ali preusmerjala finančnih sredstev drugam kot v službe, namenjene otrokom. Potem so institucije postopoma povsem zaprli, finančna sredstva in delovna mesta pa prenesli v nove skupnostne službe. Tako jim je uspelo zapreti institucije in ljudem nuditi oporo v skupnosti.

Informacije o uspešni oskrbi v skupnosti prihajajo tudi iz drugih delov Evrope. Na tem mestu bomo navedli še nekaj praks, ki so se razvile v lokalni skupnosti. V Južni Kareliji na Finskem so na primer leta 2010 ustanovili integrirano organizacijo za stare ljudi, v katero so vključene zdravstvene službe na primarni in sekundarni ravni ter socialne službe osmih občin. Takšen način organizacije omogoča razvijanje služb ne le na območju ene enote, ampak več enot. Na ta način zagotavljajo službe in oskrbo pravočasno glede na potrebe uporabnikov in uporabnic. Integrirani procesi oskrbe bolje funkcionirajo, so stroškovno učinkovitejši in usmerjeni k uporabnikom.

V pokrajini Osrednja Finska so na porast števila pacientk in pacientov v psihiatričnih bolnišnicah reagirali tako, da so oblikovali celosten načrt za razvijanje psihiatričnih služb, ki upošteva načela dobre prakse. Razvili so celo vrsto skupnostnih služb, vključno s timi za obravnavo akutnih stanj na domu, rezultat pa je bil, da se je psihiatrična bolnišnična oskrba za odrasle zmanjšala za tri bolnišnice, z 0,95 postelj za pacienta na 1000 prebivalcev v letu 2005 na dve bolnišnici in 0,43 postelj za pacienta na 1000 prebivalcev v letu 2011.

V Franciji je eno od lokalnih društev za ljudi z intelektualno oviranostjo in njihove družine razvilo storitev, ki omogoča izobraževalno podporo na terenu za starše in druge, ki skrbijo za otroke z intelektualnimi ovirami. Na Irskem društvo oskrbovalcev in oskrbovalk ponuja zaupno, prijazno in podporno telefonsko linijo, ki deluje po vsej državi in oskrbovancem in oskrbovankam, ki so izolirani in osamljeni, predstavlja pomembno povezavo s skupnostjo.

V Veliki Britaniji so vzpostavili mrežo za podporo ljudem z intelektualnimi ovirami pri življenju v skupnosti. Vsako mrežo sestavlja deset ljudi, ki vsi živijo v bližini. Devet jih živi v lastnem domu in potrebujejo podporo, deseti pa je prostovoljec oziroma prostovoljka, ki živi v isti skupnosti. Tako si člani skupnosti pomagajo pri vsakdanjem življenju.

V nekem angleškem okraju živi 2400 otrok z ovirami. Le 1600 od njih potrebuje dodatno oskrbo in podporo, saj imajo dostop do splošnega zdravstvenega varstva in izobraževanja. Velika večina teh otrok živi s svojimi družinami, ki imajo na razpolago široko paleto podpornih služb in storitev. Le 17 otrok prejema vzgojo z nastanitvijo, kar je 0,7 odstotka vseh otrok z ovirami iz tega okraja.